SAVNA KOT NAČIN ŽIVLJENJA

Osnovna filozofija finske savne je enostavnost. Čeprav so Finci svetovna velesila oblikovanja, si želijo v savni le toplino lesa in preproste linije.

Vsak ima lahko svojo savno

In jo tudi ima, le da ne pri nas, temveč na Finskem. Tako kot bi danes v Sloveniji težko našli stanovanje brez kopalnice, bi na Finskem težko našli stanovanje brez savne.

Savna sicer v Sloveniji ni nič novega, novo je morda le to, da si jo lahko brez velikih stroškov tudi doma privošči vsak, ki ima na voljo dobra dva kvadratna metra prostora. In če ga nimamo niti toliko, kar v sodobnih blokih ni nič nenavadnega? Ni hudega. Tudi na Finskem nekateri živijo bolj na tesnem. A ker si Finec življenja brez savne ne more predstavljati, enostavno spremeni celo kopalnico v savno.

Savna kot način življenja

Finska ni le dežela savn, je tudi dežela jezer. Okoli 60.000 jih je. Ob jezerih so si Finci postavili počitniške hišice in ob počitniških hišicah savne, preproste lesene kočice, ki jih razgrevajo z drvmi. In ob enem takšnih jezer, v eni takšnih hišic, sem si ogledal, kako Finci preživljajo prosti čas. Hišni gospodar ni izgubljal časa za družabnosti, klepet s sosedi, povabili na kavo in podobno. Zjutraj je zakuril v svoji savni in nato izginil v njej za kako uro. Nenadoma so se odprla vrata lesene kočice in mož je pritekel na plano, naravnost na pomol. Dno finskih jezer nima hudega naklona in kar daleč lahko odbodiš, ne da bi se zmočil nad koleni. Pomol je moral biti zato dolg nekaj deset metrov, da je možak z njegovega konca lahko skočil na glavo v jezero. Malo je počofotal, zlezel iz vode - in se vrnil v savno. In tako cel dan, dan na dan.

Če obiščeš Finsko sredi poletja, ti je hitro jasno, da je savna na Finskem tako rekoč življenjska nuja. Ko se pri nas na jugu od vročine topi asfalt, se temperature na Finskem komaj dvignejo nad dvajset stopinj. Da bi se Finci kdaj v življenju lahko dobro prepotili, morajo zavihati rokave in se lotiti česa krepko fizičnega. Ali pa se zapreti v savno. Tudi poleti, ko je v toplejših krajih za savnanje mrtva sezona.

Potiti se je človeško

Danes niti ni več pomembno, zakaj so si Finci izmislili savno. Pomembni so njeni učinki in ni jih malo, ki nanje prisegajo, pa čeprav ne znajo niti ene finske besede. Tako je časnik opisoval prvo savno, ki so jo leta 1853 odprli v Ljubljani, kot soparnice, katerih zdravilna moč je v mnozih zlo terdovratnih boleznih, v katerih človeka po udih terga in druzih slabostnih boleznih, kakor tudi zastaranih kožnih spušajih itd. dobro potrjena. Danes govorimo o blagodejnih učinkih savnanja, ki pripomore k poživljanju in utrjevanju telesa in s tem obrambi pred boleznimi, čiščenju lojnic, cenijo ga športniki po hudih telesnih naporih, najboljše priporočilo zanj pa je dobro počutje tistih, ki savno redno obiskujejo in iz nje prihajajo kot prerojeni. Skupno savnanje je v deželi, kjer je savna doma, družaben dogodek, savno pa uporabljajo celo za poslovne sestanke, na njeno družabno plat pa prisegajo tudi mnogi domači privrženci posedanja v pari. Po drugi plati pa je savna idealen prostor za počitek, kjer je najpriporočljiveje preprosto ne početi ničesar, kar je, roko na srce, razkošje, ki nam je le malokdaj dano.

Filozofija preprostosti

Lahko bi rekli, da je osnovni pricip savne hvalnica preprostosti. Preden vstopimo v prostor, ki nam ga peč segreje na želeno temperaturo, se stuširamo in dobro obrišemo. V savni smo seveda goli. Ko si zaželimo pare, na peči razžarjeno kamenje polijemo z vodo. Kako dolgo bomo ostali v savni, je odvisno predvsem od našega počutja. Ne skušajmo postavljati rekordov, savnanje ni tekmovalni šport. Savnanje zaključimo z ohlajanjem - v snegu, v jezeru ali pod tušem. Vse ostalo so nianse, ki pridejo s prakso. Kakšna naj bo temperatura savne in s kako hladno vodo se bomo ohlajali, ali si bomo odišavili vodo in s čim, koliko pare bomo pridelali, ali bomo sedli na zgornjo ali spodnjo klop, ali se bomo okrepčali s čajem ali mogoče s pivom, ali si bomo priskrbeli brezovo vejico, ... vsega tega se bomo navadili z izkušnjami. Svojimi in tujimi, saj je vse to med izkušenimi pristaši savnanja hvaležna tema.

Za savne je les zakon. Iz lesa je takorekoč vse : stene, strop in tla, klopi, stenska ura, škaf in zajemalka, obešalnik za brisače, senčnik za luč, ročaji krtač, ovitek knjige za goste,... Le peč, kamenje in tisti, ki se savnajo, so iz drugega materiala. Skandinavci poznajo celo industrijo dodatkov za savno - kvalitetnih, a oblikovalsko preprostih lesenih izdelkov, ki ohranjajo toploto prostora ne le v prenesenem pomenu besede. Tudi peč je preprosta. Sofisticirane naprave z digitalnimi ekrančki in utripajočimi lučkami nimajo v savni kaj iskati. Resda sodobne peči poganja elektrika, a izdelane morajo biti preprosto in učinkovito.

Savna le za naju

Mnogi slovenski pristaši savnanja prisegajo na javne savne, saj razumejo savnanje predvsem kot družaben dogodek. Seveda pa lahko na savnanje po vzoru Skandinavcev gledamo tudi drugače - kot na podaljšano tuširanje - in si ga privoščimo, ne da bi nam bilo treba obuti čevlje. S tem povezano je tudi razmišljanje o savni, kot o veliki investiciji in velikem gradbenem posegu. Kdor je kdaj vstopil v finsko stanovanje, bo nemudoma spremenil mnenje. Skandinavci so sposobni svoje savne stlačiti tudi na 1.5 kvadratnega metra in kdor si ne more odškrniti niti toliko prostora, preprosto postavi peč za savno v kopalnico. Glavno, da je prostora dovolj za peč in dve klopi, eno nad drugo. V takšno savno seveda ne bomo vabili prijateljev, a za dva bo v njej vedno dovolj prostora, posebej še, če se imata rada.

To, da se v domačo savno lahko zatečemo, kadarkoli se nam zahoče, pa ni njena edina prednost. Sprogramiramo si svojo najljubšo temperaturo, posebej še, če smo še začetniki in se na savno šele privajamo; če smo sramežljivi, smo se izognili nudističnim komparativistom; če smo se namenili počivati, smo ušli gostobesednim neznancem. Lahko preizkušamo različne dišave in se gremo celo aromaterapijo in kar je najlepše, še vedno se lahko udeležujemo pohodov s svojimi pajdaši v javno savno, le da bomo sedaj med naj izkušenejšimi.