Nekaj o savnah...

Osnovna filozofija finske savne je enostavnost. Čeprav so Finci svetovna velesila oblikovanja, si želijo v savni le toplino lesa in preproste linije.

Vsak ima lahko svojo savno

In jo tudi ima, le da ne pri nas, temveč na Finskem. Tako kot bi danes v Sloveniji težko našli stanovanje brez kopalnice, bi na Finskem težko našli stanovanje brez savne.
Savna v Sloveniji ni nič novega, novo je morda le to, da si jo lahko brez velikih stroškov tudi doma privošči vsak, ki ima na voljo dobra dva kvadratna metra prostora. In če ga nimamo niti toliko, kar v sodobnih blokih ni nič nenavadnega? Nič hudega. Tudi na Finskem nekateri živijo bolj na tesnem. A ker si Finec življenja brez savne ne more predstavljati, enostavno spremeni
celo kopalnico v savno.

Savna kot način življenja

Finska ni le dežela savn, je tudi dežela jezer. Okoli 60.000 jih je. Ob jezerih so si Finci postavili počitniške hišice in ob njih savne, preproste lesene kočice, ki jih razgrevajo z drvmi. In ob enem takšnih jezer, v eni takšnih hišic, sem si ogledal, kako Finci preživljajo svoj prosti čas. Hišni gospodar ni izgubljal časa za družabnosti, klepet s sosedi, povabili na kavo in podobno. Zjutraj je zakuril v svoji savni in nato kmalu izginil v njej za kako uro. Nenadoma so se odprla vrata lesene kočice in mož je pritekel na plano, naravnost na pomol. Dno finskih jezer nima hudega naklona in kar daleč lahko odbodiš, ne da bi se zmočil nad koleni. Pomol je zato dolg kar precej metrov, da je možak z njegovega konca lahko skočil v jezero. Malo je počofotal, zlezel iz vode in se vrnil v savno. In tako skoraj vsak dan, dan za dnem...

Če obiščeš Finsko sredi poletja, ti je hitro jasno, da je savna na Finskem tako rekoč življenjska nuja. Ko se pri nas na jugu od vročine topi asfalt, se temperature na Finskem komaj dvignejo nad dvajset stopinj. Da bi se Finci kdaj v življenju lahko dobro prepotili, morajo zavihati rokave in se lotiti česa krepko fizičnega. Ali pa se zapreti v savno. Tudi poleti, ko je v toplejših krajih za savnanje mrtva sezona.

Potiti se je človeško

Danes niti ni več pomembno, zakaj so si Finci izmislili savno. Pomembni so njeni učinki in ni jih malo, ki nanje prisegajo, pa čeprav ne znajo niti ene finske besede. Tako je časnik opisoval prvo savno, ki so jo leta 1853 odprli v Ljubljani, "...kot soparnice, katerih zdravilna moč je v mnogih zlo terdovratnih boleznih, v katerih človeka po udih terga in drugih slabostnih boleznih, kakor tudi zastaranih kožnih spušajih..."
Danes govorimo o blagodejnih učinkih savnanja, ki pripomore k poživljanju in utrjevanju telesa in s tem obrambi pred boleznimi, čiščenju lojnic, cenijo ga športniki po hudih telesnih napoorih, najboljše priporočilo zanj pa je dobro počutje tistih, ki savno redno obiskujejo in iz nje prihajajo prerojeni. Skupno savnanje je v deželi, kjer je savna doma, družaben dogodek, savno pa uporabljajo celo za poslovne sestanke, na njeno družabno plat pa prisegajo tudi mnogi domači privrženci posedanja v pari. Po drugi plati pa je savna idealen prostor za počitek, ker je najpriporočljivejše preprosto ne početi ničesar, kar je, roko na srce, razkošje, ki nam je le malokdaj dano.

Filozofija preprostosti

Lahko bi rekli, da je osnovni princip savne hvalnica preprostosti. Preden vstopimo v prostor, ki nam ga peč segreje na želeno temperaturo, se stuširamo in dobro obrišemo. V savni smo seveda goli. Ko si zaželimo pare, na peči razžarjeno kamenje polijemo z vodo. Kako dolgo bomo ostali v savni, je odvisno predvsem od našega počutja. Ne skušajmo postavljati rekordov, savnanje ni tekmovalni šport. Savnanje zaključimo z ohlajanjem - v snegu, jezeru ali pod tušem. Vse ostalo so nianse, ki pridejo s prakso. Kakšna naj bo temperatura savne in s kako hladno vodo se bomo ohlajali, ali si bomo odišavili vodo in s čim, koliko pare bomo pridelali, ali bomo sedli na zgornjo ali spodnjo klop, ali se bomo okrepčali s čajem ali mogoče s pivom, ali si bomo priskrbeli brezovo vejico,...vsega tega se bomo navadili z izkušnjami. Svojimi in tujimi, saj je vse to med izkušenimi pristaši savnanja hvaležna tema.

Za savne je les zakon.Iz lesa je takorekoč vse: stene, strop, tla, stenska ura, škaf in zajemalka, obešalnik za brisače, senčnik za luč, ročaji krtač, ovitek knjige za goste,... Le peč, kamenje in tisti, ki se savnajo so iz drugega materiala. Skandinavci poznajo celo industrijo dodatkov za savno - kvalitetnih, a oblikovalsko preprostih lesenih izdelkov, ki ohranjajo toploto prostora ne le v prenesenem pomenu besede. Tudi peč je preprosta. Sofisticirane naprave z digitalnimi ekrančki in utripajočimi lučkami nimajo v savni kaj iskati. Resda sodobne peči poganja elektrika, a izdelane morajo biti preprosto in učinkovito.

Savna le za naju

Mnogi slovenski pristaši savnanja prisegajo na javne savne, saj razumejo savnanje predvsem kot družaben dogodek. Seveda pa lahko savnanje po vzoru skandinavcev gledamo tudi drugače - kot na podaljšano tuširanje - in si ga privoščimo, ne da nam bi bilo treba obuti čevlje. S tem povezano je tudi razmišljanje o savni, kot o veliki investiciji in velikem gradbenem posegu. Kdor je kdaj stopil v finsko stanovanje, bo nemudoma spremenil mnenje. Skandinavci so sposobni svoje savne stlačiti tudi na 1,5 kvadratnega metra in kdor si ne more odškrtniti niti toliko prostora, preprosto postavi peč za savno v kopalnico. Glavno, da je prostora dovolj za peč in dve klopi, eno nad drugo. V takšno savno seveda ne bomo vabili prijateljev, a za dva bo v njej vedno dovolj prostora.
To, da se v domačo savno lahko zatečemo, kadarkoli se nam zahoče, pa ni njena edina prednost. Sprogramiramo si svojo najljubšo temperaturo, posebejše, če smo začetniki in se na savno šele privajamo; če smo sramežljivi, smo se izognili nudističnim komparativistom; če smo se namenili počivati, smo ušli gostobesednim neznancem. Lahko preizkušamo različne dišave in se gremo celo aromaterapijo in kar je najlepše, še vedno se lahko udeležujemo pohodov s svojimi pajdaši v javno savno, le da bomo sedaj med najizkušenejšimi.